Blazno blatno

Luna je zaključila z malo šolo na Vrhniki. Mogoče jo jeseni čaka še kakna ponovitev, vsekakor pa bo jesen prinesla obiske drugačnih vrst šolanja. Kljub njeni neredni udeležbi je dobila tako kot ostali učenjaki medaljo in nekaj fotografij svojega napredka.

Ker je Luna prijazen pes, vedno pripravljen na neumnosti, so tudi fotografije ob zaključku šolanja, v najinem stilu.

Na majici piše zdrava zabava.

Večina M-jčkov je že zaključila ali ravno zaključuje malo šolo. Čestitke vsem!

School's over!

so možna imena za zadnjega neoddanega F-jčka, borderskega ovčarja rjavo bele barve. Da ne bo pomote, to so moje ideje o imenih. Lastnik Vene ima verjetno že zamišljena svoja F-jasta imena.In ko smo že pri Veni, naj omenim, da je to Varvarina sestrica in posledično teta naših M-jčkov. Tukaj je še nekaj podatkov o starših F-jčkov.

Naslednji teden jih grem pogledat in pocrkljat v Škofjo Loko. Fotoaparat bo šel seveda z mano, upam samo da bo vreme naklonjeno, da si jih bom lahko ogledovala na travniku. Ah, sedaj sem pa verjetno že prezahtevna.

Ne vem kateri od F-jčkov je to, je pa super lep!

V prejšnji objavi sem pohvalila ženski del družine. Danes  bodo na vrsto prišli lepotci, ki so se v Hrušici še boljše odrezali kot babe.

Maverick je tako kot Luna dobil opisno oceno odlično. Zanemarljive pa niso niti pohvale s strani vrediteljev borderskih ovčarjev in obiskovalcev razstave.

Če odmislim, nefotogenično ozadje je na sliki lepotec :D

Očka Shine pa je na tej razstavi dosegel ogromno! Zmaga med samci v svojem razredu, najlepši od borderskih ovčarjev in za konec še najboljši predstavnik pasme v prvi FCI skupini. Razlago o FCI-ju kot takem in njegovih skupinah, ne bom niti kopirala, ampak samo ponudila povezavo. Wikipedija ve!

In kot je rekla Mirjam, lastnica Shina, bil je dober dan za družino

Shine! Najlepši border tistega dne in najlepši predstavlnik prve FCI skupine.

Situacija je nanesla tako, da sem bila edina prosta oseba v družini, ki je lahko peljala pse na razstavo. Ok, seveda sem tudi jaz morala rahlo spremeniti svoje načrte (iz poležavanja v aktivnost), da smo bili na razstavnem prostoru pravočasno postrojeni. Ampak ko sem konec dneva potegnila črto, se je vse skupaj splačalo.

Luna, sodnik in ocena v mojih rokah.

Za Luno je bila to prva razstava, tako da sva obe šle precej nevedni na razstavni prostor. Vse sva pokazali kot doma, ko sva vadili tek, poziranje in kazanje zobkov. Ker je Luna še tako zelo mlada je dobila samo opisno oceno. Ocena se je glasila: zelo obetaven pes. Če prevedem: odlično!

Kmalu je sledilo poziranje z Varvaro, ki ima že ogromno kilometrine in bi lahko skoraj sama šla do sodnika. Vseeno sem jo spremljala, da se ne bi počutila osamljene. Po težki odločitvi sodnika, je Varvara zmagala v svoji kategoriji.

Varvara in za njo sestrica Volare.

Po končanem razstavljanju se nismo takoj napotili domov, to bi bilo preveč dolgočasno. Zavili smo do Mežakle in si pripravili idilični piknik, po zaslugi fanta. Ja, nekdo je moral poskrbeti tudi za hrano in pijačo. Jaz sem se osredotočala predvsem na pse (kako predvidljivo). V glavnem piknik je bil super, ker smo si našli travnik ob potočku. Princeski sta čofotali po vodi, midva pa sva zasluženo počivala na odejah in se nastavljala še zadnjim sončnim žarkom.

Družinska slika (od leve proti desni): Maverick, Luna, Varvi, Miša, Shine.

Celoten dan in iskrivi pogledi Varvare in Lune, ki sta naravnost uživali na razstavi, me je napeljalo na idejo, da sem se prijavila na še eno razstavo, ki bo 4. in 5. julija v Lendavi. Verjamem, da bomo ponovno imeli super izlet in piknik.

Lastniki mladičkov, ki niste prepričani ali bi radi poskusili z razstavo, se obrnite na lastnike Mavericka. Povedali vam bodo zakaj se je njim zdela to dobra izkušnja, kar je za večino verjetno bolj prepričljivo od mojega navdušenja.

Slovenija je majhna dežela, samo spet ne tako majhna kot si jaz kdaj predstavljam. Sploh razdalje, ki jih ne vozim zelo pogosto, se velikokrat v moji glavi skrčijo. V Celje sem se odpravila v prepričanju, da je oddaljeno od Ljubljane samo pol ure. Ja, itak!

Darilo za Mindi.

Mindi, razen zamenjave imena in domovanja, ni doživela večjih sprememb. Še vedno je polna energije, pripravljena na igro in učenje. Z njeno novo družino smo odšli na sprehod po okoliških travnikih. Pogovorili smo se o vseh običajih tema: ali je dovolj velika, težka, obiski veterinarja, koliko obrokov in pasja šola. Pa smo ponovno pri tej temi. Glede šolanja so v tej pasji šoli mogoče klasični ali malo staromodni, ampak ne učijo nič kar bi me motilo. Odpoklic, spremljanje lastnika ob nogi, spodobo obnašanje v večji množici psov in ljudi, so stvari, ki pridejo prav čisto vsak dan. Problem je odnos trenerja do lastnikov psov. Z malo več empatije, bi se ljudem prav prikupil ali prikupila. Mislim, da trenerji ne bi smeli imeti vzvišenega odnosa:”Jaz vem vse in ti si neumen”. Ampak očitno tudi taki še obstajajo. Jaz običajno plačam pasjo šolo, da jih lahko vprašam vse kar mi ni jasno in od trenerja pričakujem konstruktiven odgovor. Pa mislim, da se marsikdo strinja z mano.

Cela mama!

In če se še malo vrnem na sprehod. Mindi tekači, kolesarji in ostali premikajoči objekti sploh ne zanimajo. Mogoče se kdaj čudi zakaj je potrebno sedeti na robu pločnika pred prečkanjem ceste, ampak saj bo mogoče nekoč ugotovila, da je to dobro za njeno varnost in mirnejše živce njenih skrbnikov. Med opazovanjem njenega brezskrbnega lovljenja metuljev, žoge in travnih bilk sem ugotovila, da je to prava mala kopija naše Varvare. Pa ne samo po izgledu, tudi njeno obnašanje me spominja na našo smeškico.

Mislim, da se bom še kdaj podala na Celjske konce, tokrat z realno predstavo o dolžini vožnje v glavi.

Družinski pes!

Tokrat je moja samo prva fotografija, ostale so last Mindine družine.

Odkar sem akvarij preselila iz Solkana v Ljubljano, se je njegova podoba močno spremenila. Že v naravi se vse spreminja, akvarij samo sledi trendu. Najprej sem imela v njem samo tri ribe, sedaj jih je šestnajst. Pa rastline sem zamenjala. Vrtnarjenje nad vodo ali v njej, nič od tega mi ne gre. Verjetno so me v trgovini toliko bolj veseli.

Glede na ribe, ki sem jih imela prej, so te zelo radovedne. Vedno, ko kaj preurejam, se jim moram umikati, ker jih vse zanima. Če dam nove rastline, jih je treba takoj pogledat, nove kamne, skoraj dobijo na glavo, moje roke so potencialna hrana.

Si še ne predstavljam, kako bo jeseni, ko bom morala vse ponovno seliti. Zaenkrat samo uživam v gledanju moje vodne televizije. Najboljši je zajtrk program, ko vse prebivalke akvarija švigajo naokoli in lovjo koščke hrane.

Po tednih treniranja z Varvaro sva se s trenerko Martino odločile, da je čas za resen preizkus znanja (tukaj Varvarin prvi neuraden preizkus). V Avstriji (Beljaku) so prvič organizirali izpit in tekmo iz pašnje ovc in temu primerne so bile tudi razmere. Na prizorišče smo prišli točno, da ne bi česa zamudili, vendar ni bilo še ničesar postavljenega. Izpiti so se začeli z dve urno zamudo. Preden sem bila jaz na vrsti je ura odbila poldne in sodnica je odredila odmor za kosilo. Po dolgem, dolgem čakanju, sem bila končno na vrsti.

Te ovce so bile nekaj posebenga. Niso bile navajene na pašnjo s psom in so se bolj kot psa prestrašile človeka. Imele so dva načina obrambe pred delom: mirovanje in ignoriranje okolice ali prehitro reagiranje na psa in vodnika. Pred odmorom so bile ovce lene zaradi vročine in so se posluževale prve obrambne strategije. Po kosilu, ko sem prišla na vrsto pa druge. Iz ograde niso hotele, še manj pa v ogrado. Mislim, da so to glavne značilnosti avstrijskih ovčk začetnic.

Tekmovanja, ki so izpeljanka iz pastirskega dela, niso v Sloveniji dobro poznana, tako da je tu povezava, ki pomaga malo bolje razumeti nadaljno besedilo.

Z Varvaro sva jih takoj dobile iz ograde, izpeljale prva vratca, odpravile z drivom, outrunom in drugimi vratci, nato pa so nama pobegnile. Ker še ne delava na velike razdalje, je bilo lovljenje atletskih ovc brezupno početje. Če bi zaključile še z zadnjimi vratci in jih spravile v ogrado, bi bil izpit opravljen. Glede na to, da sva vse, za naju, zahtevne vaje super opravili, je to zame majhna zmaga in dokaz da napredujeva.

Ker sva imele ta hitro in zelo boječo skupinico ovc, sem morala hitro hoditi oziroma teči, da je bilo med mano in ovcami dovolj razdalje. Mislim, da sem v času izpita pretekla skoraj kakšen kilometer. Pri tem pa sem morala še Varvi dajati povelja. Na koncu sem bila ravno tako utrujena in zadihana kot po kakšnem dobrem tekaškem treningu.

Od sedmih udeležencev izpita, ga je opravila le ena, pa še ta se je zelo namučila v teh zelo posebnih okoliščinah.

Luna je že nekaj časa v obdobju menjave zob, pravzaprav mislim, da gre ta proces proti koncu. Njena mama Varvara je imela svojo povezavo z zobno miško, saj nismo našli niti enega mlečnega zobka.  Prepričana sem bila, da bo tudi z njeno potomko Luno tako in se sploh nisem pretirano zanimala za njeno nestabilno zobovje.

V petek, se je Luni med igranjem z mojo hlačnico sekalec zamajal. Kaj naj rečem, očitno so se hlače odločile za maščevanje, ker jih je Luna toliko nadlegovala. Ker je odskočila in zajavkala, sem pogledala kaj se ji je zgodilo. Zob se je samo še malo držal dlesni. Luna mi je pridno odprla gobček in z enim potegom sem dobila njen spominski zobek. Ne vem kaj je Varvari nosila zobna miška, da ji je tako pridno nastavljala svoje mlečne zobke, ampak jaz sem Luni dala en kos piščančje salame. Zob mi je padel v umivalnik, tako da sem se nato igrala še vodovodarja in uspešno razstavila in sestavila nekaj cevi.

Še vedno mi ni jasno kako mi je Luna tako zaupala, da je kar držala odprt gobček in ni trmarila. Pravi zen pes!

Luna in drobižek od zobka.

Blizu Bleda smo obiskali Mišo (Cilko), da so si jo ogledali še moji starši, Varvara in Luna (Tuna). Nismo se zadržali prav dolgo, je pa nastalo nekaj lepih fotografij.

Pozdravljena Miša!

Sivki.

Ko smo bili tako daleč od doma, sem predlagala še obisk Bohinja, ki mi je veliko bolj všeč, ker je malo manj turističen od Bleda. Varvara se je ne glede na temperature zapodila v vodo in se malo razgibala. Luna pa je raje ostala na obrežju. Poskušala sem jo zvabiti v vodo s pomočjo palice, ampak se ni dala. Plavanje se ji sploh ni delo zanimivo.

Zakaj tisto palico ne vrže raje meni?

Kljub ledeno mrzli vodi, se je tata odločil, da bo Luno spravil v vodo in tako je nastala spodnja fotografija.

Zasidranje na Bohinjskem otočku.

Lučko (nekoč Helgo) in njeno lastnico Alenko smo se dobili na parkirišču ljubljanjskega živalskega vrta in odšli na sprehod na travnik za mojim faksom. Luna in Lučka sta se podili po premočenem travniku, Varvara pa je iz nahrbtnika izbrskala frizbi in mi ga prinesla. Po nekaj metih frizbija sem Varvi pustila na prostoru, da pride do sape in poskušala pobožati Lučko, ki se mi je že vse od našega prihoda izmikala in bežala od mene.  Najprej sem mislila, da sem jo s kakšnim gibom prestrašila, zato sem jo povabila k igri z različnimi igračami, ampak nič. Luna je vsako moje povabilo sprejela, Lučka pa me je samo nezaupljivo gledala od daleč. Košček piščančje salame je vse popravil. Vse dokler sem imela hrano v rokah sem jo lahko božala, se igrala  njo in imela njeno pozornost, ko pa je le - te zmanjkalo, tudi Lučke ni bilo več v bližini.

Lučka z Varvaro in frizbijem.

Njena lastnica Alenka je zelo mirna in preudarna ženska in vem, da Lučkino zadržanost razume. Problem vidim v pasji šoli, ki nima dovolj poudarka na dogodkih iz vsakdanjega življenja, npr.: spoznavanje s kipi, ki so imitacija živali ali ljudi, nadhodi oz. mostovi, ki so narejeni iz mreže in se jih pes lahko prestraši, izlet v živalski vrt in še bi lahko naštevala. Napačno se mi tudi zdi razmišljanje trenerjev te pasje šole, da mora pes dobiti vse obroke iz rok lastnika kot nagrado. Če imaš dogo, mastifa ali kakšno drugo veliko pasmo in si osem ali več ur v službi in imaš otroke, ti za tega psa ostane samo nekaj ur v dnevu in še takrat se ne moreš igrati z njim, ga božati, se sprehajati po mestu, ker ga nagrajuješ s celodnevnim obrokom hrane. Tak način dela se mi zdi zamuden in slab za navezavo med psom in človekom, ker je sodelovanje psa odvisno od hrane in ne obnašanja vodnika.

Pozerka lepa!

Poznam pasje šole, ki učijo pse in vodnike, da znajo sodelovati v vsakdanjih situacijah, saj je po mojem mnenju to nekaj kar večina vodnikov pričakuje od pasje šole. Tam tudi predstavijo različne načine šolanja psa kot so pozitivna pohvala in kliker. Klikerja še nisem poskušala uporabljati, ampak se mi zdi, da je njegova uporaba omejena, tako kot ostali načini dela s psom. Nekaterim vodnikom odgovarja, drugim ne. Nekateri ga tudi pravilno ne uporabljajo. Moje mnenje o klikerju je, da je to način dela s psom primeren za nekoga, ki že ima izkušnje s šolanjem psov, in lahko tudi brez klikerja doseže željeno obnašanja psa.

V pozi za igro.

In če se še malo vrnem k hranjenju z roke, mislim da za mladiča, ki raste in se razvija, to ni pravi način hranjenja. Mladiči se morajo dobro najesti, da so lahko mirni in pripravljeni na raziskovanje sveta, ki jih obdaja.  Razviti morajo močne mišice za igro in delo ter močne kosti za trdne pristanke na tla, ko se vrnejo iz sanj.

Lučka in Alenka lepo sodelujeta in upam, da vsaj malo razmišljata o obisku razstave v Hrušici, če že ne kot pozerki, pa vsaj kot gledalki, saj ju bo vsa razširjena družina vesela.

Sestrici!