Blazno blatno

Sploh nisem opazila, da je že več kot mesec dni odkar sem zadnjič objavila na blogu. Lena sem postala glede objavljanja. To sploh ni v redu, ker se je res ogromno zgodilo med tem časom. Veliko lepše je namreč pisati o svežih vtisih kot kasneje brskati po spominu in obujati že postane zgodbe. Danes so na vrsti samo postane novice.

Društvo za reševalne pse Burja je, 14. in 15. januarja, organiziralo seminar poslušnosti z inštruktorico Polono Bonač. Seminarji se mi vedno zdijo naporni, saj v kratkem času dobiš res veliko informacij in zato vedno na seminarje vzamem zvezek in vsaj dva svinčnika. Vsekakor pa s seboj ne nosim fotoaparata, za kar mi je na koncu vedno žal. Polona je seminar super speljala, saj je v dveh dneh pokrila teme od priprave mladiča na resno delo, do treme, ki se pojavi pred tekmovanjem. Praktično delo je bilo pa sploh odlično. Fjodor, ki res ne mara poslušnosti, je s pomočjo igrače, začel veselo delati in sploh ga ni več morilo, da je hodil poleg. Super! Sama sem namreč imela poslušnost za res nezanimivo disciplino, saj mojemu psu vse to korakanje in obrati niso najbolj všeč. Ampak po tem treningu, vem, da bova lahko tudi poslušnost trenirala na zabaven način. Vem, da so seminarji precej drage zadeve, ampak ta se res splača, če vas zanima poslušnost, seveda.

Športno kinološko društvo Postojna je , 21. 01., organiziralo 2. tekmo zimskega pokala. Bilo je nekaj manj tekmovalcev, ampak vse skupaj je potekalo zelo tekoče. Tako, da mi je kar malo žal, da se zadnje tekme ne bom udeležila. S Fjodorjem sva imela ponovno težavo s palicami na skokih. Tako, da pogoja si nisva pritekla, ampak sva osvojila skupno 6. mesto. No, če že meni ni uspelo, je pa moj tečajnik opravil še zadnji pogoj za prehod v višji razred. Čestitke Borutu in Lili, za odličen nastop!

Pasja šola Blazno blatno deluje tudi čez zimo in v nedeljo, 22. 01., je končala socializacijo zimska skupina, ki je imela največ premaknjenih treningov, probleme s krajšanjem dneva in mrazom, jasno. Kljub temu, so psi in vodniki zelo lepo napredovali skozi ure in zadnji dan tečaja, so res pokazali vse, kar so se naučili skozi zimo. Na primorskem zima ni ovira za šolanje psov. Mogoče je potrebno malo drugače razporediti vse obveznosti, da gremo s psom ven, ko je še svetlo, ampak vedno se da delati, če je volja in zimska skupina je imela veliko dobre volje.

Ta vikend bo agilitaško zelo pester, ampak o tem več po nedelji, ko se vrnem domov.

Tokrat je fotografiral Zlatko.

Kako je resen moj pozer.

Sedaj imam na ograji svojo reklamo. Všeč mi je moj kuža z žogicami. Všeč so mi razigrani psi.

Blazno blatno dela tudi v decembru in zato so se palčki¹ odločili, da mi okrasijo mojo pisarno. Saj res, nimam pisarne. Okrasili so poligona. Tako, da se sedaj s tečajniki in počutimo praznično tudi med učenjem pozornosti, prostora, mosta, hopov,…

Božiček na agility poligonu

Seveda pa Fjodorjeva hišica niti slučajno ne zaostaja in sedaj imava v kuhinji jelko in lučke ter praznični prt, v sobi pa so vratca v brlog mojega psa polna raznobarvnih okraskov. Njemu se zdi super, ker si vratca sedaj še lažje odpira, saj ima na voljo ogromno trakov. Božičkove kape, pa tudi letos ne mara.

Praznični brlog.

Vesele praznike želim vsem obiskovalcem bloga in veliko srečnih trenutkov v novem letu.

Žareči kamni.

1. beri starši [↩]

Seveda sem slišala, da je mogoče tudi preveč delati, ampak¹ nisem pomislila, da se to lahko zgodi meni. Delo, ki ga opravljam, mi je v veselje in kako naj bi torej vse skupaj vodilo do preobremenjenosti. Začelo se je s pomanjkanjem energije, nadaljevalo s pozabljanjem, in vrh doseglo s fizično izčrpanostjo tudi ob manjših naporih.

S pomočjo moje agility trenerke, ki je moje padanje energije opazovala na treningih in tečajnice, ki se ukvarja z jogo, sem se ponovno pobrala. Pobrati sem se morala sama, so bili pa njuni nasveti izrečeni na takšen način, da sem jih lahko sprejela. Ponovno sem začela poslušati svoje telo in stvari gredo na bolje. Na agility tekmi v Prestranku sem bila zbrana tako med delom, kot med teki s Fjodorjem. Sploh za slednje sem zelo vesela. Super občutek je, ko veš, da sta s psom usklajen par, da je pozoren na vsak tvoj gib. Prvič se mi ni zdelo, da se vse na progi odvija neverjetno hitro, ampak sem lahko nadzorovala dogajanje. Vsem, ki si tekmovanja niste ogledali, moram reči, da je bila zelo lepa tekma, mogoče le malo predolga. Glede na število tekmovalcev, bi lahko trajala še dlje.

Omenila bom še mojo mlado tečajnico agilityja, ki ima super izjave. Prejšnji teden, me je po treningu prišla zelo resno vprašati, kakšen se mi je zdel njen trening. Vzeli sva si čas in se pogovorili o njenem delu, ki je zelo daleč od besede slabo. Ta teden, me je presenetil napredek pri slalomiranju, saj sem za trenutek mislila, da gledam drugega psa. Navdušeno sem jo pohvalila in brez pomisleka rekla:”Kaj si pa počela doma, da pes tako dobro dela.” Njen odgovor pa je bil zelo preprost:”Trenirala sem.”

Preproste stvari so najboljše. Kot so počitek po napornem dnevu, preprost odgovori in čisto lahka vaja s katero urim moje možgane, da so osredotočeni na delo, ki ga imam pred seboj.

1. kako klišejsko [↩]

Po novem nimam samo točno določenih oblek za pasje dogodke ampak tudi uhane. Border z igračo in svetijo se v temi. Hvala Tajda za to super darilo!

Borderski uhački!

Fotografiral je Tomaž.

Tako kot sem obljubila. Vsak mesec v zimskem času imajo moji tečajniki možnost preizkušnje. Prazniki decembra in slabše vreme niso bili noben izgovor, da se ne bi ponovno družili na poligonu.

Tam je začetek proge!

Tajda in Dea na drugi preizkušnji.

Lola in Ana sta pridobili na hitrosti.

Alenka in Ajka oz. Fast and Furious

Ivana in Lotty sta zelo usklajen par

Vanesa in Rexa, čestitke za premagano tremo Odlični sta!

Bravo Žuža, bravo Jerneja!

Fotografije sta prispevala Zlatko¹ in Tomaž². Hvala obema!

1. prvih pet [↩]
2. zadnji dve [↩]

Pred vrati nas že vabi nov vikend, jaz pa pišem o prejšnjem. Saj je lahko obujanje prejšnjega vikenda dobra priprava, na prihajajoča, dva malo drugačna dneva. Ne morem reči prosta dneva, ker zame vsekakor takšni dnevi niso dela prosti, ampak samo delo je drugače razporejeno.

Luna je po sobotnem napornem tekmovanju, tekla še na šolskem tekmovanju.

Začnimo s soboto. Z Zlatkotom sva bila na agility tekmovanju na severu Italije, še malo pa bi prišla v Avstrijo. Priprave na smučarsko sezono so tam v polnem teku. Ja, agility. Mene so motile luči v dvorani, saj ne vem kako bi opisala, ampak naporno je bilo gledati. Fjodorja je motil drseč tapet. Super pa se mi je zdel veterinarski pregled, saj sva se počutila kot na razstavi. Veterinar je Fjodorju pregleda oči, zobe, ga celega pretipal, preizkušal gibljivost tačk, želel je da teče pes ravno linijo, da vidi kakšno je gibanje psa, poslušal srce in celo odčital mikročip. Mislim, da naju je zadržal kakšnih deset minut. Najine nastope je moja prva trenerka komentirala, da sploh niso bili slabi, drugi trenerki posnetkov še nisem pokazala, ker nisem zadovoljna z mojim nastopom. Zdelo se mi je, da ne znam pomagati psu, ki ga je odnašalo iz ovinkov in je bil jezen, ker ni mogel teči kot zna. Prva in druga trenerka sta se strinjali, da je to za naju dragocena izkušnja, ki nama bo kasneje prišla prav. Če tako pravita, bo že res. Luna in Zlatko, pa sta bila super bleščeča v jumpingu in si s tekom brez kazenskih točk, pritekla drugo mesto. Čestitke obema!

Naslov, najhitrejše tečajnice, zaenkrat pripada Ajki.

V nedeljo pa kar nismo mogli nehati tekmovati in na poligonu Blazno blatno se je odvilo prvo šolsko tekmovanje v agilityju, ki je super blogersko pokrito. Kaj se je dogajalo si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Ideja zimskih tekmovanj je takšna:”Pozimi je malo svetlobe in vsi smo bolj zaspani. Občasno se je potrebno prav zbrcati, da se odpravimo na mraz in migamo. Zato sem tečajnikom ponudila enkrat mesečno možnost tekmovanja, seveda v prilagojenih kategorijah in s prilagojenimi višinami ovir, glede na njihove zmožnosti, da bodo lahko videli kje so s svojimi pripravami na prava tekmovanja.”

Še dva koraka, pa sem na koncu

Kljub temu, da sem se še malo lovila z organizacijo takšnega dogodka, pa mislim, da so se tečajniki zelo zabavali, njihovi psi pa še bolj. Moram reči, da so vsi nastopi presegli moja pričakovanja, saj so se vodniki dobro gibali, niso popuščali, ko je pes naredi kakšen častni krog za občinstvo, ampak so mirno vztrajali pri odpoklicu. Pohvaliti moram tudi navijače, ki so vzpodbujali, ploskali in sploh skrbeli za pravo vzdušje, kot ga bo mogoče srečati na uradnih agility tekmovanjih, kjer se zbere tudi do dvesto tekmovalnih parov. Če že hvalim navijače, bom pa še mojo mini tehnično ekipo Cvetko, Zlatkota in Cecilijo, ki so pomagali, da se je proga zamenjala v hipu, da je piščalka strašila tekmovalce in da so bili časi točno izmerjeni.

Border Donald

Tudi tokrat je bil dežurni fotograf Nino in moram reči, da je svoje delo super opravil.

Borderka Dea, ja Donaldova sestrica.

Moram se pohvaliti, da je Blazno blatno dobil svoj logo. Z oblikovalko Veroniko, bova imeli še veliko dela, ampak začetek je. Lep začetek. Reklamni plakat se dela, tako da bo kmalu krasil poligon. Migamo, tako ali drugače. Na poligonu ali na sestankih, migamo.

Razgibano in razigrano

Kar ne morem brez vračanja k temi o Srbiji. Vem, da s Fjodorjem nisva bila hitra, ampak vseeno sem zadovoljna s najinim nastopom v Beogradu. Ker so agility tek prostovoljno posneli in objavili, prilagam video posnetek. Komaj čakam na januar, ko se bo v isti dvorani ponovno odvila agility tekma.

Od zadnje objave, se je zgodilo res veliko, ampak nekako nisem imela časa sesti za računalnik in pričeti s pisanjem, saj sem na hitro¹ obveščala o vsem pomembnih uspehih, za blog mi je zmanjkovalo moči. No, danes sem si vzela čas in bom povzela vse dogajanje, ker treba je priti na čisto, saj bo vikend ponovno razgiban.

Zmešanec!

Lotty - debitantka.

Prejšnji mesec sem se s Fjodorjem udeležila prve dvoranske tekme, ki je potekala v Ivanić-Gradu na Hrvaškem. Oba teka sva bila uvrščena, vendar sva imela kazenske točke. Naslednja agility tekma je potekala v Beogradu na splavu, ki je urejen kot dvorana z umetno travo². Tukaj sva se povzpela na stopničke, vendar ponovno v vsakem teku pridelala kazenske točke. Med obema uradnima tekmama, sem obiskala tudi neuradno tekmovanje v Italiji, kjer nama je šlo zelo slabo, ampak bistvo ni v najinih tekih, ampak dejstvu, da je moja prva varovanka zbrala pogum in štartala. Očitno so Fjčki in sorodniki veliki žurerji, saj so ponovno imeli mini družinsko srečanje.

Prvo tekmovanje za Lotty in Ivano.

Fjodorjeva sestrica Fly.

Prejšni mesec sva se s Fjodorjem potepala po VDC-jih in razveseljevala njihove varovance. Najprej sva v oktobru obiskala VDC Postojna, skupaj z ostalimi člani Kinološkega društva Postojna. Lepo smo se imeli, Fjodor je pokazal nekaj trikov, čeprav bi lahko bil bolj zbran in pomagal je osebi, ki si je želela božati psa, ampak je morala premagati strah. Fotografije so na strani Športno kinološkega društva Postojna. Blazno blatno in prijatelji smo v začetku novembra obiskali varovance VDC-ja v Stari Gori in jim pripravili predstavitev agilityja, ki jo je Tačka pomagačka Cvetka, s svojo pomočnico Varvaro, popestrila s terapevtskim delom. Luna in Fjodor sta bila tokrat pretežno športnika, Varvara je že večkrat v življenju pokazala, da je multitalent in je brez problemov predstavila agility in opravila mini terapevtsko delo. Vesela, sem, da mi je VDC dal priložnost in še bolj me veseli dejstvo, da so bili varovanci navdušeni.

Na obisku v VDC v Stari Gori.

Med predstavljanjem agilityja.

November je očitno zelo pozitiven mesec, saj sem dobila Blazno blatni logo, urejajo se ovire za agility in tečaji potekajo ravno tako živahno kot so v toplejših mesecih. Očitno imam rada delo in za naslednje leto je uradna tudi novica, da bo KD Nova Gorica v sodelovanju z Blazno blatno organizirala agility tekmovanje, ki bo potekalo v samem centru mesta. Kako že pravi ena od reklam, za športne trgovine:”Šport ljudem.” Se strinjam, dodajam samo:”Tudi psom.”

Poziranje pred večrno tekmo. Splav, kjer se je vse odvijalo, je v ozadju.

Lunina nova handlerka

Zadnja in najlepša novica je, da sva z Luno ponovno obvladale razstavno sceno, čeprav že od poletja nisva pretirano migali. Revica je tudi brez dlake, no saj tudi konkurenca ni bila v boljšem stanju. Na dvodnevni razstavi v Vrtojbi sva odkljukali dve kandidaturi za Slovenskega prvaka v lepoti (CAC) in eno kandidaturo za mednarodnega prvaka v lepoti (CACIB). Ponovno sem zapravljala in se pogovorila z veliko znanci, ki jih srečujem samo na podobnih prireditvah. Za vse moje tečajnike, ki so razstavo obiskali s psi, sem zelo vesela, da so se odločili za malo bolj naporno uro socializacije, saj se jim bo obrestovala. Pridni, pridni!

Sobotni CAC

Nedeljski CAC in CACIB

V soboto pa držite pesti, saj bova s Fjodorjem ponovno tekmovala.

Fotografirali so: Zlatko, Nino, Sanja.

1. ali s pomočjo mikrobloganja kot se danes reče [↩]
2. očitno ne zmorem brez Srbije [↩]

Izkoristila sem sončne dneve v septembru in uredila še en poligon, to pomeni, da se je socializacija psov ločila od agilitašev. Tako lahko dve skupini ljudi trenirata istočasno. Agility trening je tudi resna motnja, za ta pse in vodnike na poslušnosti. Ja, dva ločena poligona eden ob drugem, sta zelo pozitivna pridobitev zame in za tečajnike. Začela se je tudi obnova agility ovir in gugalnica je bila prva na popravilu. Važička izstopa, saj je sveže pobarvana in peskana. Psi, ki so jo do sedaj testirali, so bili zadovoljni z oviro. Ravnokar se ureja plezalna ovira – palisada. Počasi, gredo stvari v pravo smer.

Nikogar ni strah tunela.

Medtem je zaključila šolanje še ena večja skupina in zaključna ura je ponovno uspela. Videlo se je, da so vodniki psov delali tudi doma, ne samo na poligonu. Da so samozavesti pri dajanju ukazov, ker vedo kaj hočejo od psa in zakaj, ter da vedo kako sprostiti psa, ko naredi vajo v redu. Kosmatinci so jim v zadovoljstvo in z veseljem jih vzamejo s seboj v mesto.

Mirno počakamo na prostoru.

Upam, da v kratkem začne tudi frizbi tečaj, tako bi imeli vsi lastniki psov na voljo še eno disciplino pri kateri bi se zabavali s svojimi štirinožci.

Oči uprte v vodnico.

S Fjodorjem trenirava agility, pašnjo in se učiva novih trikov. Škoda, ker so vremenske napovedi za prihodnje dni malo kisle, ampak vseeno sem vesela, da je bila jesen do sedaj lepa in prizanesljiva. Kljub temu, se bom pred novim leto udeležila še treh agility tekmovanj, ene razstave z Luno in upam, da bom čim več na pašnji. Fjodor obeta.