Blazno blatno

Prejšnji vikend je bila razstava psov v Ljubljani oz. več razstav, če sem natančna. Razstave Kluba britanskih ovčarskih pasem se je udeležila tudi ena izmed sedaj že odraslih M-jčic. Žal, se sama razstave nisem udeležila. Ampak pustimo obžalovanja ob strani.  Sibila in njena Mimi sta pometli s konkurenco in postali Mladinski klubski prvakinji.

Mimi pozerka :D

Upam, da se bo še kateri od lastnikov M-jčkov opogumil in se udeležil kakšne razstave.

Že nekaj časa nazaj mi je kolega, ki se ravno tako ukvarja s pajki poslal zanimiv znanstven članek z naslovom: Spiders are special: fear and disgust evoked by pictures of arthropods, ki je bil objavljen v reviji Evolution and Human Behavior. Ukvarjal se je z dejstom, da je ljudi v splošnem veliko bolj strah pajkov kot čebel, hroščev ali metuljev. Da nas ni pretirano strah zadnjih dveh skupin živali, so utemeljili, ker niso nevarne. Če primerjamo pajke in čebele po nevarnosti, bi tukaj čebele zmagale, vendar jih kljub temu ljudje nimajo za tako strašljive kot pajke. Čebelji piki so neprijetni, če je oseba alergična nanje, pa lahko pride do hude alergijske reakcije. Ugrizi pajkov se manj pogosto zgodijo, posledice pa v večini primerov niso tako burne kot pri čebelah, osah, sršenih.

V članku so rezultati ankete, ki so jo izvedli med študenti (torej odraslimi ljudmi), pokazali da se moški manj bojijo naštetih živali od žensk. Vsak spol posebej in oba skupaj se najbolj bojita pajkov.

Avtorji članka razlagajo to bojazen pred pajki takole, ker človek pozna čebele, saj že stoletja od njih pridobiva med, je strah pred čebelami manjši, saj se ve kakšno je tveganje, ko prideš v stik s to živalco. Od pajka nima človek podobne koristi kot od čebel. Zato ne ve kakšno je tveganje pri rokovanju s temi bitji in je strah pred pajki še toliko večji.

Če povzamem, ljudje se ne bojimo nevarnih stvari ampak neznanih.

Te je strah mene? Zakaj?

Obljube so zanimiva stvar. Ko, obljubiš da nekaj ne boš povedal se zdi, da bo podatke preprosto zadržati v sebi in se boš osredotočil na kaj drugega. Ampak počasi skrivnost, ki je ne smeš deliti, prerase vse ostale teme in tako preprosto ne moreš mimo nje. Vedno je v tvojih mislim ter čaka, da skoči na plano.

Tudi jaz sem obljubila, da nekega podatka ne bom objavila na blogu. Najprej se mi je zdelo preprosto, saj imam nekaj drugih tem o katerih želim pisati. Ampak želja, da pišem ravno o prepovedani temi je postala tako velika, da sem preprosto prenehala s pisanjem bloga. Včeraj mi je mama končno dala dovoljenje, da objavim našo “skrivnost”.

Nekatere družine so čez novo leto doma, drugi odidejo v tujino, mi smo pa malo nenavadni in smo prehod v novo leto praznovali na poseben način. Varvaro smo na Silvestrovo in prvi dan novega leta peljali k samcu na paritev. Sedaj čakamo na konec januarja, da vidimo ali so bili obiski uspešni. Tukaj je še povezava, do samca in njegovih uspehov.

Ne, Varvi se ne obnaša nič bolj odraslo.

To bo pa zaenkrat vse o dogajanju z Varvi, sedaj so na vrsti druge teme.

Sestra vedno preseneti s kakšnim nenavadnim in izvirnim darilom. Letos je izbrala nekaj v stilu mojega novega hobija, ki me je letos čisto prevzel. Podarila mi je malo knjižico polno kratkih misli o borderji. Misli v knjigici so primerne tako za pse kot za ljudi. Da ne bo kakšne zmede bom eno kar predstavila:”Pred konkurenco bodi sproščen, vendar pozoren.” Vse slike predstavljajo borderja kot kmečkega psa, ki pomaga lastniku pri delu, se igra, umaže in poležava na vrtu. Niti en od psov na slikah ni tipično lep, čist ali pozerski kot jih srečujem na razstavah.

Hvala sestrica!

To je moja fotografija borderja iz zavetišča, ampak približno takši so v knjigi.

Ta december je tako prazničen, odkar imamo M-jčke med nami, da bi se lahko ostali prazniki kar malo umaknili v november in januar. Z nekaj lastniki smo se danes slišali in veliko jih ima pravo rojstnodnevno slavje. Nekateri z domačo torto in pasjim pivom, drugi s prazničnimi klobučki. Lastnica Shine (očka) je pripravila posebno razglednico.

Izposodila sem si fotografijo Maverickove družine, ker so vsi na njej res simpatični. No, Luna je pa tudi vzorno pozirala.

Pred enim letom so izgledali takole:

V Beograd sem se z očetom, Varvaro in Luno odpravila iz več razlogov. Obe borderki sem razstavljala, ter z Varvaro tekmovala na prvi uradni Srbski agility tekmi. Vse v istem dnevu, se razume. Bilo je rahlo naporno, saj smo bili na predvečer tekme/razstave povabljeni na srbsko večerjo. Zame je bila ta večerja “manjši” kulturni šok, saj nisem pričakovala tako sproščenega vzdušja.

V nedeljo je bil moj cilj, prikazati oba psa v čim boljši luči. Z Luno imava še nekaj nesporazumov glede igranja z drugimi psi med razstavljanjem. V kratkem se bova pogovorile o tej nevšečnosti, tako da bo sivka obvladala obnašanje na poziranjih. Varvara je tokrat super sodelovala z mano in odšla iz ringa z naslovi CAC, CACIB, BOB.

Ena izmed številčno zastopanih pasem na razstavi.

Na agilityju z Varvaro nisva bili uspešni. Res je, da to disciplino zelo malo trenirava in sem zato obupen vodnik. Tapet na tleh pa tudi ni nobeni od naju delal uslugo. V vsakem zavoju je imela daljšo zavorno pot kot na travi, kar jo je zelo jezilo. Jep, Varvara, ni najbolj potrpežljiv pes.

Slovenska delegacija tekmovalk. Same babe!

Ker je bila to prva agility tekma v Srbiji, smo vsi Slovenski udeleženci obujali spomine na naše začetke agilityja. Vsaj ovire so bile tukaj varne in po standardih FCI. Prvo tekmo so super speljali in upam, da bodo podobno izgledale ostale tri.

Na razstavi me je najbolj motila prodaja mladičkov. Na vseh razstavah vidiš mladičke, ki jih pripeljejo vzreditelji s seboj. Ampak običajno jim ogradijo prostor, da se lahko normalno gibljejo, včasih jim postavijo kakšnen boks, da se lahko naspijo. Tukaj pa so bili vsi ta mali zloženi v škatle. Mladiči v dvorani so imeli več sreče kot tisti zunaj.

Te dni sem razmišljala kaj vse je Varvara dosegla od M-jčkov do danes. Postala je Slovenski šampion, opravila pašni izpit in sedaj ima pogoje za mednarodni šampionat (samo še papirje izpolnimo, pa bo uradno). Na strani Seta del Oro, je napisana zelo dobra misel:”Vsak pes je enkraten in neponovljiv. Nekateri med njimi pa so tako popolni, da so postali prvaki. Biti vzreditelj psa prvaka je čast in privilegij. Ponosni smo, da nosijo ime naše psarne.” Čeprav sem za naši Seta del Oro psički samo občasna razstavljalka, se s to mislijo zelo strinjam.

Ah, ta nostalgija! V ponedeljek sem v Primorskih novicah opazila članek z naslovom: “Kam je izginil otok pred Izolo?” Pa sem se spomnila, da sem problematiko otoka izpostavila kot prvo temo tega bloga.

Članek v časopisu govori o tem, da bi morali z materialom, ki so ga pridobili z vrtanjem predora  Markovec, narediti otok. Lapor je kamnina, ki jo pri gradnji predora največ izkopljejo. Problem je v tem, da bi se v morju raztopila in tako bi otok potonil.

Najbolj zabavna pa se mi zdi izjava Brede Pečan, ki očitno ne verjame v topljenje laporja. Za časopis je povedala: “Vse se da. V Tokiu imajo letališče na smeteh.” Upam, da je imela v mislih prenesen pomen. O tem letališču ne vem ničesar, ampak si mislim, da niso uporabili samo organskih odpadkov, ampak so vso zadevo dobro premislili.

Zavedam se, da imajo take ideje in izjave politične in finančne interese. Vseeno se mi zdi dobro, da se ljudje zavedajo sprememb, ki bi jih tak objekt vnesel v naše plitko morje.

Skrivnostni Izolski otok.

Drevesni lišaji so se mi vedno zdeli nekaj kar je na drevesu, ker tam pač je. Vedela sem kako so zgrajeni in v grobem kako deluje ta zveza med algo ali modrozeleno cepljivko in glivo ter kako se razmnožuje. Mislim, da od osnovne šole naprej sem tudi poslušala o temu, da lišaji nakazujejo čistočo zraku. Če ni lišajev je zrak zelo onesnažen, če so skorjasti lišaji prisotni je že malo boljša situacija, prisotnost listastih nakazuje že zelo čist zrak, če pa kje opazite grmičaste je zrak okrog vas res čist.

Na koncu šolanja pa sem na terenskih vajah morala s pomočjo lišajev določiti kakšno je stanje zraku v okolici. Metoda temelji na opazovanju dreves in določitvi kakšni lišaji rastejo na deblu in kolikšen del drevesne skorje je porasle z njimi. Prav tako ne gledaš celo drevo, ampak samo del drevesa, ki je najbolj porasel z lišaji, ki pa ni nujno obrnjen proti severu. Lišaji in mahovi ne rastejo vedno na severni strani, ampak si izberejo najbolj vlažen del drevesa. Onesnaženost zraka smo določali v Cerknici, Uncu, Rakovem Škocjanu, Slivnici, Grahovem, Gorenjem jezeru, Lazah pri Gorenjem jezeru in Otoku.

Ni moja slika, so pa lišaji na njej :D

Najbolj je bil onesnažen zrak v Cerknici in Uncu. To smo tudi pričakovali, saj je Cerknica kar urbanizirana. Unec pa ima avtocesto v bližini. Najmanj so bile onesnažene Laze pri Gornjem jezeru, saj ležijo v kotanji in se izognejo nekaterim zračnim masam. Rezultati vseh krajev so se ujemali z rezultati merilnih naprav ARSO. To pomeni, da lahko z zelo preprosto metodo, ki ne zahteva veliko časa, denarja, ljudi in dolgoletne izobrazbe, sami določite v kakšnem okolju živite. Mislim, da si vsak zasluži vedeti kakšna je kakovost okolja v katerem biva.

Dame in gospodje, letos je stroga žirija iz različnih evropskih držav podelila ta časten nazivn pajku, ki je dobro viden s prostim očesom, odličen arhitekt, ko je treba postaviti kolesasto mrežo ter zelo dobro poznan, glede na rezultate gospodiča Googla.

Naj vam predstavim navadnega križevca oz. Araneus diadematus.

Tukaj je še povezava do strani, na kateri je potekal strogi izbor za ta laskavi naslov.

Več o pajku si lahko preberete na zgoraj omenjeni strani.

Lepo je bilo napisati nekaj o pajkih, sedaj pa spet k pregledovanju povzorčenih pajkov, da bo moja diploma nekoč postala realnost. Fotografija ni moja, s klikom nanjo pridete do ostalih umetnin istega avtorja.

Navadni križevec z zavito večerjo.

Vsak čas bo december, ko se začne panično iskanje pravih daril. Letos sem se te evforije odkrižala. Pravzaprav ne samo to, še združila sem jo s prijetnim srečanjem.

Udeležila sem se Bolšjega sejma v Cerknici. Namen je bil zbrati denar “za živalice takšne in drugačne, ki bi jim lahko bilo bolje in lepše.” Tako je bilo zapisano v vabilu. Konkretneje sem izvedela, da bodo zbrani denar dobile Tačke pomagačke in zavetišče Horjul. Verjetno še za koga, ki sem ga nenamenoma izpustila. Kot ženska imam rada nakupovanje, tako da je dobrodelna nota samo olajšala mojo dejavnost.

Darila nisem poiskala samo za prijatelje na dveh in štirih nogah, ampak sem tudi zase našla nekaj unikatnih izdelkov, ki mi bodo polepšali zimo. Nikoli nisem razumela zakaj bi crkljala samo druge.

Darila zame :D

Na sejmu se je dobilo veliko ročnih izdelkov. Glinenih zadevic kot je mačka na fotografiji, hrane v obliki piškotov, bonbonov in marmelade. Ravno tako narejeni z veliko dobre volje. Pletenine, ki so jih ustvarile sprehajalke psov v Horjulu in še bi se našlo zanimivih in uporabnih objektov.

Sedaj, ko sem oborožena z darili, za vse meni ljube osebe, se lahko veseli december začne. Jaz ga mirno pričakujem.