25.08.2008 ob 18:50

Neurje, nato tišina

Pojdi na komentarje

Danes ne bom preveč biološka, ker si ne želim pisati o težkih temah. Mislim, da danes ne bom dodala niti slike. Čas je, da napišem kaj o vremenu. Vedno, se mi je zdela to zelo nezanimiva tema, ampak od sobote naprej bom vsekakor bolj pozorna na dogajanje na nebu.

Vsak vikend, kot sem že tu omenila, grem na teren, da izpraznim pasti in poberem pajke…moj material za diplomo. Tako sem šla tudi to soboto kljub slabim napovedim, ker sem mislila, da bo to ponovno ena tistih neviht, ki so napovedane za vso Slovenijo, tudi za primorsko, ki po nekem čudnem naključju nato zaobidejo naš Solkanski predel. Pa sva šla s tatom na teren. Bolj kot sva se približevala koncu najinega dela bolj je pihalo, več temnih oblakov je bilo na nebu in svetloba je bila rumeno zelena. Svetloba mi je bila kar všeč, ker je bila res nekaj posebnega, ostali vremenski pojavi pa ne. Tokrat sem šla iz ne vem katerega razloga na teren v kratkih hlačah, kar tudi brez dežja ni dobra ideja, ker to pomeni, da bom imela popraskane spodnje okončine. In sem jih imela :smile:

Ko je začel prvi dež skupaj z močnim vetrom, sem še lepo padla čez kamne in bodeče rastline, ker sem hotela moje skoraj končano delo zelo hitro spremeniti v končano, da bi lahko s tatom šla v kritje ali proti avtu. Končno zaključiva s pobiranjem pajkov in filtriranjem antifriza, spraviva vse v nahrbtnik in se odpraviva s travnika nazaj na pot. Medtem začne padati toča, ki naju je kar fino obtolkla. Vode je že toliko, da poti sploh ni bilo videt in vse skupaj je izgledalo kot, da bredeva po manjšem hitrotekočem potoku. Strele so udarjale kar blizu naju. Ja bilo je nepozabno :???: in vsekakor ne v pozitivnem smislu.

Vse kar je bilo mogoče res zanimivo, je bil pogled na most čez Sočo. To je tisti, kjer gredo avti čez. Ima namreč jaške, za odvajanje odvečne vode s ceste in iz teh jaškov je voda kar v slapovih tekla z mostu. V tej rumeno zeleni svetlobi je bil za poslikat, samo tokrat fotoaparata res nisem vlačila s seboj, se mi je zdel odvečna oprema. heh!

Ko sva prišla domov je moj tata imel zelo drzno idejo, da opraviva s pajki še na domačem travniku, kjer imam tudi pasti, saj bolj mokra kot sva ne moreva biti. Čeprav sem terenski biolog tega izziva nisem sprejela in danes sem vesela, da ga nisem. V nedeljo sem se zbudila z oslabljenim glasom. Danes je mojega glasu samo še za vzorec in ga hranim za res pomembne trenutke.

In tako je po neurju prišla tišina v naš dom. Moja družina je te moje tihote nadvse vesela. Meni so ostale samo še širjave interneta za komunikacijo s svetom v naslednjih dneh. Kaj vse terenski biolog ne naredi za svojo raziskavo!

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !