5.05.2009 ob 19:10

Nekaj nežnega kot je Lučka

Pojdi na komentarje

Lučko (nekoč Helgo) in njeno lastnico Alenko smo se dobili na parkirišču ljubljanjskega živalskega vrta in odšli na sprehod na travnik za mojim faksom. Luna in Lučka sta se podili po premočenem travniku, Varvara pa je iz nahrbtnika izbrskala frizbi in mi ga prinesla. Po nekaj metih frizbija sem Varvi pustila na prostoru, da pride do sape in poskušala pobožati Lučko, ki se mi je že vse od našega prihoda izmikala in bežala od mene.  Najprej sem mislila, da sem jo s kakšnim gibom prestrašila, zato sem jo povabila k igri z različnimi igračami, ampak nič. Luna je vsako moje povabilo sprejela, Lučka pa me je samo nezaupljivo gledala od daleč. Košček piščančje salame je vse popravil. Vse dokler sem imela hrano v rokah sem jo lahko božala, se igrala  njo in imela njeno pozornost, ko pa je le – te zmanjkalo, tudi Lučke ni bilo več v bližini.

lucka

Lučka z Varvaro in frizbijem.

Njena lastnica Alenka je zelo mirna in preudarna ženska in vem, da Lučkino zadržanost razume. Problem vidim v pasji šoli, ki nima dovolj poudarka na dogodkih iz vsakdanjega življenja, npr.: spoznavanje s kipi, ki so imitacija živali ali ljudi, nadhodi oz. mostovi, ki so narejeni iz mreže in se jih pes lahko prestraši, izlet v živalski vrt in še bi lahko naštevala. Napačno se mi tudi zdi razmišljanje trenerjev te pasje šole, da mora pes dobiti vse obroke iz rok lastnika kot nagrado. Če imaš dogo, mastifa ali kakšno drugo veliko pasmo in si osem ali več ur v službi in imaš otroke, ti za tega psa ostane samo nekaj ur v dnevu in še takrat se ne moreš igrati z njim, ga božati, se sprehajati po mestu, ker ga nagrajuješ s celodnevnim obrokom hrane. Tak način dela se mi zdi zamuden in slab za navezavo med psom in človekom, ker je sodelovanje psa odvisno od hrane in ne obnašanja vodnika.

asfe

Pozerka lepa!

Poznam pasje šole, ki učijo pse in vodnike, da znajo sodelovati v vsakdanjih situacijah, saj je po mojem mnenju to nekaj kar večina vodnikov pričakuje od pasje šole. Tam tudi predstavijo različne načine šolanja psa kot so pozitivna pohvala in kliker. Klikerja še nisem poskušala uporabljati, ampak se mi zdi, da je njegova uporaba omejena, tako kot ostali načini dela s psom. Nekaterim vodnikom odgovarja, drugim ne. Nekateri ga tudi pravilno ne uporabljajo. Moje mnenje o klikerju je, da je to način dela s psom primeren za nekoga, ki že ima izkušnje s šolanjem psov, in lahko tudi brez klikerja doseže željeno obnašanja psa.

lucka2

V pozi za igro.

In če se še malo vrnem k hranjenju z roke, mislim da za mladiča, ki raste in se razvija, to ni pravi način hranjenja. Mladiči se morajo dobro najesti, da so lahko mirni in pripravljeni na raziskovanje sveta, ki jih obdaja.  Razviti morajo močne mišice za igro in delo ter močne kosti za trdne pristanke na tla, ko se vrnejo iz sanj.

Lučka in Alenka lepo sodelujeta in upam, da vsaj malo razmišljata o obisku razstave v Hrušici, če že ne kot pozerki, pa vsaj kot gledalki, saj ju bo vsa razširjena družina vesela.

lucka3

Sestrici!

  • Share/Bookmark


2 komentarjev

  • Se opravičujem, da ni bilo slik že v torek, imela sem tehnične težave, ki pa se ne bodo ponovile.
    I’m sorry for technical problems with pictures.

  •   Alenka
    11.05.2009 10:37

    Lučka je res nežna kot regratove lučke, ki jih nosijo pomladni vetrovi … Taka je po naravi, od prvega dne, ko je prišla k nam, je bila bolj zadržana in previdna. O ja, uganja norčije in večji del dneva nori vsenaokrog in je pravi vražiček, ampak pri tem vedno ostaja premišljeno previdna. Mislim, da je to nekako tako kot pri ljudeh, ki tudi niso vsi enako pogumni. V bran šole, ki jo obiskujeva, pa moram vendarle reči, da nam učiteljica vedno znova polaga na srce, da moramo psa navajati na vse mogoče reči, čudne in malo manj čudne za pasjo dušo, ter ga opogumljati in mu dopovedovati, da svet, ki ga obdaja, ni nekaj strašnega. To z Lučko počneva in prepričana sem, da bo tudi ona sčasoma bolj pogumna in zaupljiva.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !