18.02.2011 ob 11:43

Samozaposlitev

Pojdi na komentarje

Pred kratkim sem se samozaposlila, v upanju, da bodo moji dnevi vsaj nekoliko bolj razgibani. Vzgajanje lastnega psa je zelo zanimiva stvar, pa moja diploma se mi tudi zdi super. Ampak rabila sem nekaj svojega, neko novo vznemirjenje v življenju. In sem skočila v vodo.

Moram reči, da sem pričakovala na poti do realizacije samozaposlitve, več težav, čakanja in jeznih uradniških obrazov. Čakanja je bilo veliko samo na Zavodu za zaposlovanje, kar je logično, glede na dogajanje v državi. Jeznih obrazov sploh ni bilo, ampak so mi na vsakem uradu povedali, kam naprej in kaj potrebujem. Veliko je odvisno tudi od računovodkinje, sama sem imela srečo in izbrala res super osebo, ki mi veliko svetuje. Najbolj pa so me presenetili uradniki pri sosedih. Imela sem opravke na občini čez mejo in ker moje znanje italijanščine ne zadošča za urejanje uradnih zadev, so mi dodelili prevajalko, ki je šla z mano po uradih in mi pomagala, da ni prihajalo do nesporazumov.

In sedaj obstaja, Blazno blatno šolanje in sprehajanje psov. Kako bo s poslovanjem? Ne vem. Ampak moje življenje je postalo tako vznemirljivo, da si zjutraj sploh ne privoščim več poležavanja.

Bi kdo imel vizitko? :)

Upam, da bo ta zapis opogumil še koga, ki ima velike sanje, ampak se jih boji uresničiti, ker izgleda birokracija preveč zapletena.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !