11.04.2011 ob 19:56

Agility seminar

Pojdi na komentarje

Jaz in moj pes imava različne interese, jaz si želim, da bi postala terapevtski par ter všeč mi je pašnja. Moj Fjodor pa je navdušen nad agility-jem, pa frizbijem. Vsak malo popusti in oba uživava v novih izzivih. Tokrat je bil eFetov dan, saj mu poslušnost že preseda in sem ga hotela razveseliti. Če si moj zmešanec želi nastopati, potrebuje dobro vodnico. Ne dobro, ampak tako, ki ve kdaj se obrniti, pokazati in povedati. Glede na to, da imam od nekdaj ista dva trenerja za agility1, sem se odločila da se udeležim seminarja pod vodstvom Anabelle Kokalj, ki je potekal v Športno kinološkem društvu Logatec. Priporočilo za obisk seminarja sem dobila od mojih dveh trenerjev2, saj se jima zdi Anabella, prekaljena tekmovalka, ki je obiskala kar nekaj seminarjev, prava oseba, da mi predstavi novosti v vodenju.

Pa sva šla, jaz in moj zmešanček. Pričakovanj nisem imela, ker še nikoli nisem obiskala kakšnega seminarja. Prvi šok je bila proga z dvajsetimi ovirami. Moj spomin in proge niso nekaj, kar bi šlo skupaj in tako sem po nekaj ogledih, odšla na štart precej živčna. Fjodor je spuščal skoke, ker je hotel biti ob meni, ker ni vedel, kaj me moti in jaz sem mu hotela pomagati na zelo neumne načine. Anabella je popravila moje vodenje, kjer je bilo najslabše in v drugo sva progo odtekla veliko bolje. Druga proga je bila s conskimi ovirami, kombinacijo, ki je Fjodor še ni nikoli videl in obratom, ki je zame velik izziv. Res sva potrebovala malo več časa, da sva vse koščke proge razumela in se uskladila, ampak, ko sva se zadnjič spopadla z izzivom, nama je uspelo. Takšen lebdeč občutek sem imela, kot da sva se popolnoma uskladila in si zaupala. Lepo je bilo.

Naslednji dan smo šli samo na leni sprehod, ampak saj se vidi ta nasmeh.

Ko sem trenerjema doma pokazala nekaj kombinacij prejšnjega dne, sta bila razočarana nad mojimi postavitvami in dejstvom, da se ne spomnim več kot šest ovir skupaj, ampak kaj sta pa pričakovala od zlate ribice. :) Seminar Anabelle Kokalj je bil zelo strokoven, odgovorila je na vsa zastavljena vprašanja, glede vodenja sem dobila veliko novih smernic in ga priporočam vsem, ki bi radi izboljšali svoje način vodenja in dojemanja treningov ter tekem. Takšen pozitiven dan je bil. Osebna ugotovitev dneva je bila, da imam zelo potrpežljivega psa in da sem sama precej nerodna. Ampak do prve resne preizkušnje imava še čas, popravljam, do prve preizkušnje imam še čas. :D

Fotografije je tudi tokrat prispeval dežurni fotograf Nino.

  1. ki nista slaba []
  2. kdo bi si mislil []
  • Share/Bookmark


1 komentar

  • [...] Zadnjič sem napisala, da je mojemu psu poslušnost dolgočasna. Saj meni je tudi kdaj malo dolgočasno, večinoma pa mi je vse skupaj v izziv. Od mene zahteva veliko samodiscipline. Paziti moram na prepočasno hojo, mahanje s hrano pred pasjim gobčko1 in na klepetanje. Verjamem, da bi moja trenerka našla še marsikatero napako, ampak pretvarjamo se, da je to vse. Če je splošno šolanje, ki traja tja do leta ali leta in pol dobro opravljena, bo pes imel dobro popotnico za nadaljnje discipline. Pes in vodnik se veliko bolje poznata, spoštujeta, si zaupata in delujeta kot usklajen par, ne pa kot dva osebka, ki se ne znata sporazumeti. Vse to opažam pri svojem psu. Saj vem, spet delam reklamo za druge, šola na Vrhniki je super, če upoštevaš tudi domače naloge, ki jih tedensko dobiš. Mogoče bi lahko šolanje do izpita poslušnosti primerjala z osnovno šolo, po celotnem procesu, namreč ugotoviš kaj je všeč psu in tebi in se odločiš kakšna bo srednja šola. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !