5.03.2014

Vitjan in Fjodor vse najboljše!

Vitjan je praznoval 10. januarja svoj prvi rojstni dan. Ob tem se vedno spomnim, da čeprav rada načrtujem stvari in se jih nato držim, kdaj ne gre vse po načrtih ali v Vitjanovem primeru, nič ne gre po načrtih in to ne pomeni vedno nekaj slabega. Vitjan bi moral imeti nekega drugega očeta, prav tako bi moral biti Vitjan samica in s Fjodorjem sva bila čisto srečna samo midva, nisva nameravala dobiti družbe. Ampak Vitjan je imel drugačne plane in sedaj je del našega tropa.

Zaradi njegove mladosti, se še preizkuša v različnih disciplinah in bova videla kje se bova najbolje počutila. Zaenkrat je super na priden razstavni pes, demonstrator v pasji šoli ter srčen športnik. Obiskuje namreč treninge agilityja in paše, kjer lepo napreduje. Za lastnike športnih psov, je mogoče bolj pomembna prelomnica 15 mesecev kot 1 leto, saj pri 15 mesecih, lahko prične tekmovati v agilityju, gre na izpit poslušnosti in še je disciplin, ki so omejene na to starost. Tako, da zame in Vitjana bo bolj kot njegov prvi rojstni dan pomemben mesec april, ki se ga že res veselim, saj me zanima kakšen športni par bova z mojim Vitkotom.

Fjodor je 1. marca praznoval svoj četrti rojstni dan in njegov prihod je bil zelo načrtovan, še ime sem imela izbrano že pri paritvi. Fjodor me je ogromno nauči, je najboljši pomočnik v pasji šoli in vsak teden opravi nekaj obiskov kot Tačka pomagačka ter tako razveseljuje otroke in starostnike. Prejel je že veliko slik, pisem, fotografij in različnih ročno izdelanih daril od uporabnikov, ki jih obiskuje. Prav tako se terapevt Fjodor pojavlja v različnih publikacijah, kjer je govora o pozitivnem vplivu terapevtskih psov. Mogoče zaradi svoje velikosti, ne bo nikoli najboljši agilitaš, zaradi svoje trme ne bo najboljši pastir, ker ni črno-bel bo veliko težje zaključil razstavna prvaštva, ampak kot terapevtski pes zna delati veliko vaj, obvlada še tako težke situacije in poveže se z zelo različnimi ljudmi.

Vzgojen pes je največja sreča! Saj si ne predstavljam mojega zelo aktivnega življenja brez psov.

  • Share/Bookmark

24.01.2014

Tri leta zgodbe Blazno blatno

So obdobja v življenju, ko ti ne ostane drugega kot biti močan in pogumen ter se odločiti katero pot boš izbral. Tri leta nazaj sem se znašla ravno v takem obdobju, ko se je bilo potrebno odločiti in to hitro ter učinkovito, zbrati ves pogum in se podati v neznano.

Tako smo začeli.

Prvi dogodek, ki ga je poligon gostil, je bilo praznovanje prvega rojstnega dneva F-jčkov.

Kljub vsej moji zagnanosti in predanosti mojemu diplomskemu delu, se mi je iztekel absolventski staž in diploma še zdaleč ni bila pri koncu. Seveda sem si želela diplomsko delo končati, saj sem vanj vložila veliko truda. Po drugi strani, pa sem hotela še naprej zaslužiti vsaj nekaj svojega denarja. Na Zavodu za zaposlovanje so mi dali na izbiro, da se pri njih prijavim kot brezposelna oseba in čakam na službo ali pa se vključim v program samozaposlitve. Po eni strani sem se bala, da bom čakala na službo, ki je ne bo in bom v breme staršem, po drugi strani sem se bala službe, ki bi mi pobrala vso energijo in ne bom nikoli končala diplomskega dela. Samozaposlitev pa je bila zame nekaj nenavadnega, saj nikoli nisem razmišljala o takšni poti. Po pogovoru z družino in veliko razmišljanja, je padla odločitev. Trenerka in sprehajalka bom! Tako bom lahko urejala svoje urnike in našla čas za diplomsko delo in podjetništvo.

Moj sodelavec Fjodor!

Ko sem prvič po nekaj letih prišla na našo zelo zaraščeno njivo in sem staršema razlagala kje bo parkirišče, pasje igrišče, poligon za poslušnost, dva agility poligona in kje so možnosti dodatnih parkirišč in kako bodo grmički posajeni, je moje starše kar malo zvilo. No, tudi prebledeli so. Nato so zajeli sapo in mi razložili, da bom pričela z enim poligonom in bomo videli kako se bodo stvari obnesle. Izdelala sem si prvi poslovni načrt, razdelala ponudbo, pripravila cenik in po treh tednih trdega dela na bivši njivi, sem imela postavljen prvi poligon. Konec februarja so prišli prvi tečajniki in pred poletjem sem imela prvo skupino mladičkov na socializaciji.

Šolske tekme agilityja na začetku...

Ker je bila odločitev tako hitra, sem se morala veliko naučiti sproti. Kako se oglaševati? Kje najti stranke? Kako podajati znanje, da me bodo uporabniki šole razumeli? Kako si oblikovati urnike, da bom imela čas za vse obveznosti? Najpomembnejše vprašanje, pa je bilo, kako med vsem tem delom poskrbeti zase, da ne pregorim.

...šolske tekme danes

Naslednje leto sem zraven mojega večnamenskega poligona postavila nov poligon, ki je bil namenjen samo socializaciji. Danes je ta poligon poznan kot Pasji park. Nato sem pričela spremljati različne razpise in se opogumila ter se prijavila na dva od njih. Prva prijava je bila neuspešna, ampak vesela sem bila že dejstva, da je bilo vse pravilno izpolnjeno. Na naslednjem razpisu sem bila uspešna in sredstva sem porabila za nakup agility opreme ter zamreženje celotne površine Blazno blatne pasje šole ter priprave še enega poligona za agility. Agility opremo sem potrebovala iz dveh razlogov, ker je bila začetna oprema, ki so mi jo dali moji starši stara okrog 20 let in precej iz standarda ter dotrajana, po drugi strani, pa mi je pozimi močna burja uničila veliko ovir in sem treniral z omejenim številom le-teh.

Fjodor s plakatom! :)

Lansko leto sem ponudbo zaključila z ureditvijo pasjega parka, ki bo dobil še nekaj igral in je dober dodatek pasji šoli ter prostor, kjer se lahko psi med seboj varno igrajo. Prav tako pa je v lanskem letu pričela z delovanjem plesna skupina, ki je združila trike, poslušnost in glasbo. Nastala je čisto spontano, saj sem razmišljala kako naj združim prikaz trikov s prikazom poslušnosti, ki je običajno precej suhoparen.

Igralo, ki je postavljeno v pasjem parku.

Vsako leto je Blazno blato imel vsaj dve predstavitvi svojega dela, letos bomo organizirali skupaj s KD Nova Gorica že tretjo uradno agility tekmo, našla sem način kako si razporediti čas, da se ukvarjam tudi s svojimi psi, naučila sme se obvladovati stres, da ne izgorim od vseh izzivov, ki me čakajo in najpomembnejše…letos bom zagovarjala svoje diplomsko delo, česar se že res veselim.

Uradna agility tekma, potekala je na poligonu KD Nova Gorica.

Med ustvarjanjem pasje šole so mi na pot prišli različni ljudje, pozitivni in tisti malo manj pozitivni. Ampak vedno bom hvaležna za dobre nasvete, usmeritve in seveda prijazne ljudi, ki so naredili čudovite stvari za pasjo šolo, ker jim je bilo všeč na tečaju. Tako mi je tečajnica pripravila spletno stran,  ker se ji je zdelo, da jo potrebujem, čeprav tega nisem nikomur rekla. Prav tako sem dobila domeno za spletko in plakat z logotipom Blazno blatno. Ker se mi je na mojem začetku poslovne poti zgodilo tako veliko lepih stvari, vedno verjamem, da je potrebno delati dobro in dobre stvari se ti bodo pričele vračati. Tako še vedno poskušam tečajnikom dati čim več znanja, koristnih informacij in jih navdahniti, da je s psi fantastično delati, saj te nasmejijo, sprostijo in so lahko tvoji najboljši spremljevalci v zelo različnih okoliščinah.

Plesna skupina Blazno plesni v Hiši mladih, Ajdovščina.

Vesela me, da sem pred tremi leti sprejela tako nenavadno odločitev. Vse najboljše moj projekt Blazno blatno!

Tečaji Socializacije za najmlajše so stalnica na Blazno blatnem poligonu.

  • Share/Bookmark

29.11.2013

Obiskovanje pasje šole v zimskem času

Zadnjič sem že pisala zakaj je na primorskem ugodno obiskovati agility čez zimo in veliko napisanega velja tudi za ostale tečaje. Ampak ker smo ljudje bitja, ki vse boljše dojemamo, če je napisano tudi kaj je za nas koristnega ne samo za našega psa, bom to besedilo poskušala tako oblikovati.

  1. Ne prehladimo se zaradi mraza. Večino zimskih prehladov ne staknemo na svežem zraku, ampak z zaprtih prostorih, kjer se družimo z večjim številom ljudi. Običajno nam torej prehlad podarijo v pisarni, učilnici, čakalnici, telovadnici, na avtobusu in še bi lahko naštevala. Nihče od mojih tečajnikov, še ni poklical in rekel, da je dobil prehlad na treningu. Tako, da je precej varno obiskovati pasjo šolo pozimi.
  2. Ena ura na svežem zraku, je priporočljiva tudi pozimi. Seveda, aktivna. Lahko gremo na sprehod, tek ali samo na nedeljski izlet, ampak aktivnosti na prostem so priporočljive tudi pozimi. Aktivnosti na prostem so priporočljive, ker nam zvišajo srčni utrip in tako poskrbimo za svoje fizično zdravje, po drugi strani pa nas narava sprošča in saj veste, danes smo vsi izpostavljeni stresu.
  3. Zaposlen pes = priden pes. Mladiči, najstniki in tudi odrasli psi, so zelo veseli, da lahko počnejo nekaj s svojimi skrbniki. Obiski pasje šole enkrat tedensko vam dajo motivacijo, da boste ostalih šest dni v tednu delali s psom, vsak teden dobite nove ideje za vaje in kar je najpomembnejše, nekdo vas bo enkrat tedensko pogledal, če vajo pravilno izvajate. Na dan pasje šole, se boste vi in vaš pes družila z ostalimi pasjimi prijatelji in prepričana sem, da ta dan, pes ne bo potreboval, še enega intenzivnega sprehoda.

Preden zaključim, bi povedala, da psi lahko delajo tudi, če imajo oblečen plašček. Čisto nič jih ne ovira pri tečajih socializacije, agility je tako aktiven, da ga med premagovanjem ovir ne bodo pogrešali. Velikokrat se skupaj s psi tudi ogrejemo, da vodnik in pes lažje izvajata vaje. Ne glede na to, ali se odločite obiskovati zimske tečaje, vam priporočam rokavice, ki nimajo pokritih prstov in grelne blazinice v žepih, vsem, ki vas zebe v roke, saj vam bodo olajšale sprehode. Če želite izgubiti kakšen kilogram lahko dodam, da na mrazu naše telo porablja več energije.

Lahko bi napisala še nekaj točk, ampak mislim, da so to največji pomisleki vseh, ki se odločajo ali bi se pozimi priključili kateremu od tečajev.

  • Share/Bookmark

26.11.2013

Novembrska šolska tekma

Tokratna šolska tekma je bila sončna in vetrovna, tako da nam ni bilo pretoplo in je čaj prišel še kako prav. Pridružili so se nam tudi tečajniki s Tolmina, ki jih enkrat tedensko obiščem na njihovem poligonu in novost naših agility druženj so bili paralelni teki. To pomeni, da dva psa naenkrat tečeta vzporedni progi z enako kombinacijo ovir in eden od njiju zmaga in gre v naslednji krog, dokler se ne dobi zmagovalca. Mislim, da bodo paralelni teki postali stalnica naših tekmovanj, saj so bili dobro sprejeti.

Čakajo na nastop.

Seveda sem že polna načrtov za prihajajoč praznični mesec in moja velika želja je, da mi konec decembra uspe organizirati še eno šolsko tekmo, ki bi bila namenjena druženju vsem tečajnikom in prijateljem Blazno blatne pasje šole. Vsekakor bo potrebno držati pesti, da nam bo vreme naklonjeno in bo vse načrte mogoče izpeljati.

Kakšen skok!

Foto: Nejc Bužinel. Hvala fotografu, da je rešil dan, saj bi ostali brez foto gradiva. :)

  • Share/Bookmark

20.11.2013

Učne težave

Spet sem bila na konferenci, tokrat nisem bila samo poslušalka ampak je bila moja naloga povedati nekaj o READ programu oz. Beremo s tačkami. No, pa da se vrnem na začetek. 15. novembra smo se dve goriški tački Mojca in jaz oz. Lumi in Fjodor ter Tjaša, ki je naša strokovna sodelavka na podružnični šoli za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami,  Osnovne šole Franceta Bevka v Tolminu, odpravili v Ljubljano na konferenco. Konferenca je bila pod okriljem Zavoda za šolstvo in njen naslov je bil: “Učne težave pri matematiki in slovenščini – izziv za učitelje in učence”. Spisale smo članek o našem delu preko lanskega leta in ker je bil sprejet, smo ga imele možnost predstaviti na konferenci.

Pripravile smo res krasno predstavitev, če sem čisto odkrita jo je pripravila Tjaša, midve z Mojco sva samo dodali vsebine o Tačkah pomagačkah in pripravili vso potrebno opremo, ki smo jo želeli pokazati. Zataknilo se je pri prisotnosti psov, ki niso bili zaželeni na konferenci. Z Mojco sva se odločili, da vzameva Lumi in Fjodorja vseeno s seboj, če ne bosta smela na konferenco, tudi po tem, ko ju predstavimo organizatorjem, ju peljeva pa na sprehod po Ljubljani. Tjaša se je znašla in vprašala moderatorko naše skupine, če bi lahko bila psa prisotna in končno smo dobili zeleno luč za vstop kot terapevtski pari in ne kot terapevtske polovičke. :) Kot vedno sva oddali veterinarski potrdili, da sta psa zdrava in pogrnili podlage, da sta bila psa na počivanju v najini bližini. Slišala sem nekaj super načinov kako približati otrokom matematiko in slovenščino, vsem pa je skupno, da se morajo učitelji več ukvarjati z učenci, drugače razporediti delo in biti nadvse inovativni in prilagodljivi pri svojem delu.

Na vrsto je prišla naša predstavitev, kjer smo na kratko predstavile Tačke pomagačke ter konkretne primere našega dela in moram reči, da so nas sprejeli z zanimanjem in tudi kasneje so nas prišli povprašat o našem delu.  Prav tako so bili presenečeni nad mirnostjo psov in njihovo prijaznostjo, čeprav je to za naju z Mojco, normalno obnašanje psa.

Za konec sva poslušali še predavanje o učenju matematike v prvih treh razredih osnovne šole in moram reči, da se veliko ni spremenilo od časov, ko sem sama hodila v šolo. Še vedno je popularen učni pripomoček šiviljski trak. Ampak najbolj mi je bila zanimiv prikaz različnih tehnik odštevanja, kjer je bil končni rezultat napačen. Nihče v dvorani ni opazil ali še več, opozoril na to. Če je bila napaka namenoma narejena, so vsi zelo slabo spremljali predavanje, če ni bila narejena namenoma, pa mogoče omenjena tehnika odštevanja, ni najboljša. Kakorkoli, meni se je zdelo celotno predavanje nadvse zanimivo.

Po končani konferenci, smo Lumi, Fjodor, Mojca in jaz, pospremili Tjašo do parkirišča, nekje na hodnikih Monsa smo srečali organizatorja konference, ki je videl kako so obiskovalci zadovoljni z obiskom psov in je politično korektno spremenil mnenje in rekel, da je res lepo da sta prišla tudi psa. Lumi in Fjodor sta nato šla na zaslužen počitek v avto, z Mojco pa sva si pred odhodom z Ljubljane privoščili še tortico.

Lep dan je bil in upam, da bom še kdaj lahko sodelovala pri podobnih projektih.

Hvala Mojci za fotografije in še bolj hvala njenemu telefončku, da je tako lepo sodeloval. :D

  • Share/Bookmark

14.11.2013

Spoznavanje agilityja v zimskem času?

Agility je disciplina, ki opazovalcu zgleda preprosta. Vodnik in pes sproščeno tečeta, vodnik nekaj govori, pes naredi kar vodnik reče in oba sta zelo vesela, ko končata progo. Običajno se nastop konča v pol minute, kdaj več kdaj manj. V ta kratek nastop mora vodnik vložiti veliko svoje koncentracije, še pred tem pa mora s psom redno trenirati, da sta oba pripravljena na različne kombinacije in delujeta kot uigran par.

Če se vrnemo na začetek, mora biti med vodnikom in psom pozitiven odnos.Treningi običajno ne vključujejo povodca, prav tako na agilityju, nisi nikoli sam. Na treningu je vedno več tečajnikov, na tekmi pa je še več motečih elementov: množica ljudi in psov, ozvočenje, žar s katerega se širijo prijetne vonjave, izgubljeni priboljški, ki so padli iz žepa tekmovalcu pred tabo, pes, ki tik ob traku laja… Če želiš tekmovati, moraš imeti s psom res dober odnos,  le tako ostal s tabo, saj mu bo okolica ponujala ogromno razlogov, da te zapusti in jo mahne po svoje.

Agility je šport, ki ne utrudi psa samo umsko ampak tudi telesno. Poleti moramo trenirati vse v kratkih sklopih, paziti, da ima pes vedno senco in vodo, da smo mu pustili dovolj odmora med enim in drugim sklopom vaj, saj je že sama vročina naporna. Zima je na goriškem idealna za treninge agiltiyja, saj nimam prave snežne odeje in to pomeni nemoteno delo čez zimo. Redni treningi iz tedna v teden so zagotovljeni. Torej, če pričneš s treningi oktobra, ko temperature malo padejo, lahko do marca, ko se ponovno pričnejo agility tekme pogosteje pojavljati na koledarju, že bolj ali manj pripravljenega psa za otvoritev agility sezone. Vse kar je potrebo še bolj paziti pozimi je da sta vodnik in pes primerno ogreta in pripravljena na tek, saj se na ta način ognemo poškodbam in razvijemo hitrost na progi.

Za konec prilagam Blazno agilitaški filmček.

Blazno agilitaški!

  • Share/Bookmark

12.11.2013

Šolanje psa, ko vse zna?

Veliko mojih tečajnikov zaključi tečaje socializacije in psa naučijo vse kar so si želeli, da bi obvladal v vsakdanjem življenju. Ne vleče na sprehodu, pride na odpoklic in ne uničuje več pohištva. Kaj pa sedaj? Mogoče se jim agility ne zdi njihova disciplina in izpit poslušnosti zveni vse preveč strogo. Nekaj bi pa vseeno radi počeli s psom. Ampak kaj?

Blazno blatno ima svojo plesno skupino. Psi se v plesni skupini učijo različnih trikov in elementov poslušnosti, ki so sestavljeni v nastop. Doda se še primerna glasbena podlaga in nastop je tu. :) Plesna skupina je super, ker se na vsaki predstavitvi ne da izvesti agilityja, prikaz poslušnosti pa kdaj gledalcev ne pritegne tako kot bi si želela.

Spodnji video je nastal, ko smo bili na obisku v MC Hiši Mladih Ajdovščina.

Blazno plesni po pasje!

  • Share/Bookmark

8.11.2013

Teden štirinožnega prijatelja

Začetek oktobra je v MC Hiši Mladih Ajdovščina, potekal Teden štirinožnega prijatelja, kjer so se med drugim predstavile Goriške Tačke pomagačke in Blazno plesno po pasje. V Hiši Mladih so ves teden zbirali hrano za pse v zavetišču Oskar v Vitovljah, vsak dan pa so potekala različna predavanja, predstavitve in delavnice za otroke. Žal mi je, da sem zamudila predavanje Alfakana, saj sem prepričana, da bi izvedela kaj zanimivega. Sploh, ker se mi je to predavanje že v drugo izmuznilo…no, v tretje gre rado. :D

Vitjan pomaga na predstavitvi pasje šole.

Če se vrnemo k predstavitvam, je Teden štirinožnega prijatelja, v soboto, doživel višek, saj so ga zaključili s stojnicami. Prišli so različni poklici, ki se ukvarjajo s psi (pasji frizerji, peki piškotkov, zastopniki za določeno znamko pasje hrane, …) ter knjižničarka z veliko literature na temo psa, Alja Furlan, ki je napisala knjigo za Tačke pomagačke, ki jo uporabljamo za READ program, Društvo reševalnih psov Nova Gorica, Tačke pomagačke in Blazno blatno. Zaradi slabega vremena je prireditev potekala v notranjih prostori Hiše Mladih. Ampak moram reči, da vse skupaj ni bilo izvedeno nič slabše, mogoče so morali samo plesalci Blazno plesno po pasje, malo prilagoditi svoj nastop.

Za konec naj omenim, da je novica o Tednu štirinožnega prijatelja, bila predstavljena v oddaji Petkov pečat Radia Robin, tudi tokrat je bila konkurenca prehuda. Vsekakor je lepo, da se govori tudi o takšnih novicah, ki so veliko bolj pozitivne kot večina, ki nas dosežejo preko medijev.

Blazno plesni, seveda, po pasje :)

Fotografiji sta sposojeni s Facebook strani Mc Hiša Mladih.

  • Share/Bookmark

6.11.2013

Konferenca Magic Touch

Vsako leto rada obiščem kakšno izobraževanje, na temo poslušnosti, socializacije, agilityja, preganjanja ovc ali terapije, saj sem mnenja, da je vedno mogoče spoznati še kaj novega in te novosti zelo rada vključujem v svoje tečaje. Letos je bilo moje zadnje izobraževanje v smislu terapije s pomočjo psa.

Konec septembra, smo štiri Goriške tačke šle na pot proti Mariboru, z namenom da obiščemo konferenco Magic Touch. Bilo je predstavljeno veliko novih in zanimivih tem, o katerih se v Sloveniji zaenkrat še ne govori veliko. Če se ustavim samo pri nekaterih, starost pri kateri pes prične s šolanjem, izvajanjem terapije, veščine, ki jih mora obvladati vodnik in lahko bi omenila tudi našo zakonodajo, ki zaenkrat dovoljuje marsikaj.

Goriške tačke smo nato obiskale delavnico Nataše Ogrin Jurjevič, ki je bila res super pripravljena. Spoznale smo katere so največje težave sodelovanja med terapevtskim parom in strokovnim sodelavcem, kje se največkrat zalomi in kako odpraviti te težave. Upam, da bom lahko šla na še kakšno njeno izobraževanje, saj se je v terapijo s pomočjo psa res poglobila in ima veliko znanja o tem področju.

Dan je bil, seveda, deževen, saj kako drugače niti ne more biti, ko se čez celo Slovenijo pelje poln avto žensk. :)

Utrinek z delavnice, ki smo se je udeležile Goriške tačke.

Foto: Mojca Gregorič.

  • Share/Bookmark

5.11.2013

Agility tekma v Novi Gorici

Prva septembrska sobota je minila v agilitaškem duhu. Bil je vroč dan, bilo je ogromno dela, ampak ekipi KD Nove Gorice in Blazno blatni, smo ostali osredotočeni na delo, do konca tekme. Uspelo nam je izpeljati tudi srečelov, s pomočjo katerega smo uredili pasji park in zamenjali dotrajane koše za smeti. Glavna nagrada je bila polet z ultra lahkim Pipistelovim letalom.

Lili

Najbolj sem vesela, da se je toliko tečajnikov odločilo pomagati na tekmi, saj je to prireditev, ki zahteva veliko ekipo na in ob poligonu. Največje presenečenje tekme je bila napovedovalka, za katero si nihče od nas ni predstavljal, da bo tako dobro opravila svoje delo. Informacije so bile pravočasno povedane, po drugi strani pa nas je uspela nasmejati tudi v največji vročini, ko smo že vsi dihali na škrge. :) Več o uvrstitvah, si lahko preberete na spletni strani Komisije za agility.

Lola

Moja želja je, da bi naslednje leto nastopilo še več mojih tečajnikov ter, da bi agility na primorskem ponovno zaživel, saj smo nekoč imeli res izjemne agilitaše na tem koncu Slovenije. :)

  • Share/Bookmark