Blazno blatno

Ta december je tako prazničen, odkar imamo M-jčke med nami, da bi se lahko ostali prazniki kar malo umaknili v november in januar. Z nekaj lastniki smo se danes slišali in veliko jih ima pravo rojstnodnevno slavje. Nekateri z domačo torto in pasjim pivom, drugi s prazničnimi klobučki. Lastnica Shine (očka) je pripravila posebno razglednico.

Izposodila sem si fotografijo Maverickove družine, ker so vsi na njej res simpatični. No, Luna je pa tudi vzorno pozirala.

Pred enim letom so izgledali takole:

V Beograd sem se z očetom, Varvaro in Luno odpravila iz več razlogov. Obe borderki sem razstavljala, ter z Varvaro tekmovala na prvi uradni Srbski agility tekmi. Vse v istem dnevu, se razume. Bilo je rahlo naporno, saj smo bili na predvečer tekme/razstave povabljeni na srbsko večerjo. Zame je bila ta večerja “manjši” kulturni šok, saj nisem pričakovala tako sproščenega vzdušja.

V nedeljo je bil moj cilj, prikazati oba psa v čim boljši luči. Z Luno imava še nekaj nesporazumov glede igranja z drugimi psi med razstavljanjem. V kratkem se bova pogovorile o tej nevšečnosti, tako da bo sivka obvladala obnašanje na poziranjih. Varvara je tokrat super sodelovala z mano in odšla iz ringa z naslovi CAC, CACIB, BOB.

Ena izmed številčno zastopanih pasem na razstavi.

Na agilityju z Varvaro nisva bili uspešni. Res je, da to disciplino zelo malo trenirava in sem zato obupen vodnik. Tapet na tleh pa tudi ni nobeni od naju delal uslugo. V vsakem zavoju je imela daljšo zavorno pot kot na travi, kar jo je zelo jezilo. Jep, Varvara, ni najbolj potrpežljiv pes.

Slovenska delegacija tekmovalk. Same babe!

Ker je bila to prva agility tekma v Srbiji, smo vsi Slovenski udeleženci obujali spomine na naše začetke agilityja. Vsaj ovire so bile tukaj varne in po standardih FCI. Prvo tekmo so super speljali in upam, da bodo podobno izgledale ostale tri.

Na razstavi me je najbolj motila prodaja mladičkov. Na vseh razstavah vidiš mladičke, ki jih pripeljejo vzreditelji s seboj. Ampak običajno jim ogradijo prostor, da se lahko normalno gibljejo, včasih jim postavijo kakšnen boks, da se lahko naspijo. Tukaj pa so bili vsi ta mali zloženi v škatle. Mladiči v dvorani so imeli več sreče kot tisti zunaj.

Te dni sem razmišljala kaj vse je Varvara dosegla od M-jčkov do danes. Postala je Slovenski šampion, opravila pašni izpit in sedaj ima pogoje za mednarodni šampionat (samo še papirje izpolnimo, pa bo uradno). Na strani Seta del Oro, je napisana zelo dobra misel:”Vsak pes je enkraten in neponovljiv. Nekateri med njimi pa so tako popolni, da so postali prvaki. Biti vzreditelj psa prvaka je čast in privilegij. Ponosni smo, da nosijo ime naše psarne.” Čeprav sem za naši Seta del Oro psički samo občasna razstavljalka, se s to mislijo zelo strinjam.

Ah, ta nostalgija! V ponedeljek sem v Primorskih novicah opazila članek z naslovom: “Kam je izginil otok pred Izolo?” Pa sem se spomnila, da sem problematiko otoka izpostavila kot prvo temo tega bloga.

Članek v časopisu govori o tem, da bi morali z materialom, ki so ga pridobili z vrtanjem predora  Markovec, narediti otok. Lapor je kamnina, ki jo pri gradnji predora največ izkopljejo. Problem je v tem, da bi se v morju raztopila in tako bi otok potonil.

Najbolj zabavna pa se mi zdi izjava Brede Pečan, ki očitno ne verjame v topljenje laporja. Za časopis je povedala: “Vse se da. V Tokiu imajo letališče na smeteh.” Upam, da je imela v mislih prenesen pomen. O tem letališču ne vem ničesar, ampak si mislim, da niso uporabili samo organskih odpadkov, ampak so vso zadevo dobro premislili.

Zavedam se, da imajo take ideje in izjave politične in finančne interese. Vseeno se mi zdi dobro, da se ljudje zavedajo sprememb, ki bi jih tak objekt vnesel v naše plitko morje.

Skrivnostni Izolski otok.

Drevesni lišaji so se mi vedno zdeli nekaj kar je na drevesu, ker tam pač je. Vedela sem kako so zgrajeni in v grobem kako deluje ta zveza med algo ali modrozeleno cepljivko in glivo ter kako se razmnožuje. Mislim, da od osnovne šole naprej sem tudi poslušala o temu, da lišaji nakazujejo čistočo zraku. Če ni lišajev je zrak zelo onesnažen, če so skorjasti lišaji prisotni je že malo boljša situacija, prisotnost listastih nakazuje že zelo čist zrak, če pa kje opazite grmičaste je zrak okrog vas res čist.

Na koncu šolanja pa sem na terenskih vajah morala s pomočjo lišajev določiti kakšno je stanje zraku v okolici. Metoda temelji na opazovanju dreves in določitvi kakšni lišaji rastejo na deblu in kolikšen del drevesne skorje je porasle z njimi. Prav tako ne gledaš celo drevo, ampak samo del drevesa, ki je najbolj porasel z lišaji, ki pa ni nujno obrnjen proti severu. Lišaji in mahovi ne rastejo vedno na severni strani, ampak si izberejo najbolj vlažen del drevesa. Onesnaženost zraka smo določali v Cerknici, Uncu, Rakovem Škocjanu, Slivnici, Grahovem, Gorenjem jezeru, Lazah pri Gorenjem jezeru in Otoku.

Ni moja slika, so pa lišaji na njej

Najbolj je bil onesnažen zrak v Cerknici in Uncu. To smo tudi pričakovali, saj je Cerknica kar urbanizirana. Unec pa ima avtocesto v bližini. Najmanj so bile onesnažene Laze pri Gornjem jezeru, saj ležijo v kotanji in se izognejo nekaterim zračnim masam. Rezultati vseh krajev so se ujemali z rezultati merilnih naprav ARSO. To pomeni, da lahko z zelo preprosto metodo, ki ne zahteva veliko časa, denarja, ljudi in dolgoletne izobrazbe, sami določite v kakšnem okolju živite. Mislim, da si vsak zasluži vedeti kakšna je kakovost okolja v katerem biva.

Dame in gospodje, letos je stroga žirija iz različnih evropskih držav podelila ta časten nazivn pajku, ki je dobro viden s prostim očesom, odličen arhitekt, ko je treba postaviti kolesasto mrežo ter zelo dobro poznan, glede na rezultate gospodiča Googla.

Naj vam predstavim navadnega križevca oz. Araneus diadematus.

Tukaj je še povezava do strani, na kateri je potekal strogi izbor za ta laskavi naslov.

Več o pajku si lahko preberete na zgoraj omenjeni strani.

Lepo je bilo napisati nekaj o pajkih, sedaj pa spet k pregledovanju povzorčenih pajkov, da bo moja diploma nekoč postala realnost. Fotografija ni moja, s klikom nanjo pridete do ostalih umetnin istega avtorja.

Navadni križevec z zavito večerjo.

Vsak čas bo december, ko se začne panično iskanje pravih daril. Letos sem se te evforije odkrižala. Pravzaprav ne samo to, še združila sem jo s prijetnim srečanjem.

Udeležila sem se Bolšjega sejma v Cerknici. Namen je bil zbrati denar “za živalice takšne in drugačne, ki bi jim lahko bilo bolje in lepše.” Tako je bilo zapisano v vabilu. Konkretneje sem izvedela, da bodo zbrani denar dobile Tačke pomagačke in zavetišče Horjul. Verjetno še za koga, ki sem ga nenamenoma izpustila. Kot ženska imam rada nakupovanje, tako da je dobrodelna nota samo olajšala mojo dejavnost.

Darila nisem poiskala samo za prijatelje na dveh in štirih nogah, ampak sem tudi zase našla nekaj unikatnih izdelkov, ki mi bodo polepšali zimo. Nikoli nisem razumela zakaj bi crkljala samo druge.

Darila zame

Na sejmu se je dobilo veliko ročnih izdelkov. Glinenih zadevic kot je mačka na fotografiji, hrane v obliki piškotov, bonbonov in marmelade. Ravno tako narejeni z veliko dobre volje. Pletenine, ki so jih ustvarile sprehajalke psov v Horjulu in še bi se našlo zanimivih in uporabnih objektov.

Sedaj, ko sem oborožena z darili, za vse meni ljube osebe, se lahko veseli december začne. Jaz ga mirno pričakujem.

M-jčki bodo 18. decembra praznovali eno leto. Tako da jih vse upravičeno zdeluje puberteta. Kolikor sem v stikih z lastniki ima vsak M-jček kakšno svojo foro, kako lastnika spraviti na obrate. Ampak, verjemite mi, dogajanje je prehodno.

Včeraj smo obiskali Lučko in njeno lastnico na zaključnem nastopu v pasnji šoli na Brdu. Nastop skupine psov in lastnikov ob glasbeni podlagi je bil čudovit. Sploh, če upoštevam, da so vsi psi v fazi nagajanja lastnikom. Pohvala vsem kosmatincem, njihovim lastnikom in seveda inštruktorici Poloni, ki jih je uspešno vodila skozi šolanje.

Lučka in njena lastnica ne nameravata počivati na lovorikah, ampak nadaljevati šolanje z agility-jem ter izpitom iz poslušnosti (ali krajše bbh). Pohvalno!

Od celega dogodka mi bo v spominu najbolj ostal fant, ki je prišel do Varvare in vprašal ali z njo tekmujemo v agility-ju. Stekel je kratek pogovor, ki ga je deček zaključil z mislijo:”Borderji so zakon!”
Ali kot sem zasledila zapisano v angleščini: “If it’s not a border collie, it’s just a dog.”

Lučka je tukaj stara dobre štiri mesece. Ampak včeraj nisem imela časa za svež fotografski material.

Lepota je v očeh opazovalca, oziroma v tem primeru v leči fotografa. Ampak ne bodimo malenkostni. Moj fant je prispeval že veliko slik za ta blog in nikoli ni bil posebej pohvaljen za svoje delo. Zadnjič, ko sem gledala slike, našega po novem kastriranega Murija, sem ugotovila, da maček izgleda veliko lepši na njegovih slikah. Seveda je Muri lepotec tudi drugače, ampak nikoli tako poseben kot ga je ujel Tadej.

Hvala za vse čudovite posnetke!

Včeraj je v Italiji v bližini letališča Ronke potekala neuradna agility tekma v spomin Juriju. Jurij je bil pes enega od organizatorjev dogodka. Tako smo se lahko vsi poklonili Juriju in svojim mrcinam, ki so odšle čez mavrico. Kot sem že omenila, je bila tekma neuradna in tako sem lahko z Varvaro nastopil, čeprav je bil sodnik moj oče.

Tipična borderska samička.

Varvara je bila malo divja, ampak sva se potrudili in kljub napakam sva ostali med uvrščenimi. Na koncu sva celo pristale na prvem mestu. Z Varvi bova očitno še zelo dober par.

Samček.

Na Jurijevem memorialu pa so predstavlil tudi nekaj kar me je zelo šokiralo. Iz zavetišča so pripreljali osem zapuščenih borderje, ki so pripravljeni za posvojitev. Nekateri so bili malo netipični za pasmo, ampak glede na nekatere rodovniške borderje, ki sem jih že videla, so bili ti pravi lepotci.

Sramežljivko, ki samo čaka na pravo osebo, da ji bo zaupal.

Vsi so stari od deset mesecev do enega leta, sterilizirani in zelo prijazni. Nekateri kažejo veliko zanimanje za pašnjo ovc, drugi si želijo najprej lastnika, ki mu bodo zaupali. Vse sem božala, k njim sem spustila Luno in Varvi in ni bilo nobenega nesoglasja.

Eden od tistih, ki bi jih jaz odpeljala domov.

Če to bere kdo, ki se odloča za nakup borderskega ovčarja naj dobro razmisli kaj pričakuje od svojega novega spremljevalca in zakaj bi hotel rodovniškega psa. Res je, da ti posvoječki ne bodo prišli v nov dom puhasti in majhni, imeli potomcev ali se razstavljali, ampak agility, pašnja, poslušnost, frizbi in še kakšna disciplina so jim ravno tako odprte kot rodovniškim.

Drugi resen kandidat za odhod z mano.

Ko je minil prvi šok, česa je sposobna moja vrsta, sem vedela da morem narediti nekaj dobrega za te prijazne mrcine. Vedela sem, da jih ne morem kar odpeljati domov, ker bi to bila trenutna odločitev in brez premisleka o spremembah življenja zame in za novega stanovalca. Tako sem vzela v roke fotoaparat, naredila morje fotografij in prosila predstavnice zavetišča za kontakt. Upam, da bo moj prispevek pomagal k hitrejšim posvojitvam.

Malo manj tipičen border, ampak še vedno lepotec.

Od bloga sem se za nekaj tednov oddaljila, ker nisem imela energije za pisanje. Občasno se mi je tudi zdelo, da bi v navalu čustev po dobrem ali slabem treningu napisala kaj takega, kar bi kasneje obžalovala. Zato sem raje pustila blog v mirovanju oz. Danielini objavi.

Brez znanca, ki ima ovce in mi je dovolil, da z njimi vadim vsak dan, bi bila pot do uspešno opravljenega izpita veliko daljša (khm, veliko, veliko daljša in dražja). Ker Varvi ni moj pes sva imele probleme z zaupanjem, avtoriteto in seveda tudi z izvedbo določenih vaj, ki si jih je Varvara razlagala po svoje. Vsekakor bi bilo nespametno trditi, da je šlo vse kot po maslu, ter da se je najino delo iz dneva v dan nadgrajevalo. Bili so dnevi, ko je vse izgledalo popolno in taki, ki so me zelo pretresli. Tako zelo, da sem skoraj obupala nad idejo o izpitu. Ampak noč ima svojo moč in zjutraj so razočaranja manj bolela, tako da sem se ponovno odpravila na pašnik.

Trenerka mi je odsvetovala udeležbo tega izpita, ker se ji je zdelo Varvarino delo preslabo, da bi dejansko opravili izpit. Ampak po tako dolgem obdobju treniranja in izboljševanja najinega odnosa, se mi je zdelo zelo napačno odnehati. Kljub prepričevanjem, da to ni delovni pes, se nisem dala. Kljub lepotnim priznanjem, je Varvara lahko še vedno dober delovni pes. Zakaj bi se pa to dvoje moralo izključevati?

Na izpit sem odšla brez pričakovanj. Vse kar sem si želela, je bila priložnost, da pokaževa z Varvaro najboljše kar znava. Popolnoma osredotočeni sva opravili z vajami. Seveda so nama tiste, ki niso bile izdelane povzročale probleme. Ampak to me ni pognalo v paniko. In izpit je bil opravljen.

Potrebovala sem nekaj dni, da sem dojela kako resnično je to dejstvo ter kaj sploh to za psa pomeni. Sedaj, ko sem vse v mislih premlela je nastal ta zgoščen zapis o opravljanju pašnega izpita.

Prostitev po izpitu!